Tema: Premiera predstave

»Zgodba tematiko ubesedi na lep, dostojanstven in nežen način.«

»Predstavljam si, da bo beseda popolnoma izostala ali pa bo silno okrnjena.«

»Predstavi bo za izhodišče služilo dramsko besedilo z naslovom Ni to to, ki v Sloveniji še ni bilo uprizorjeno.«

»Med poslavljanjem in vračanjem, podrejanjem in osvobajanje se vedno znova na razpotjih iščeta mama in sin.«

»Dežela žalostnih psov(k) ne govori z besedami, temveč kolažira podobe, artefakte in gibalne fraze, da bi ubesedila občutke, ki prevevajo poglede, dotike in zamolke med materjo in sinom.«

»Otroci na oblasti so ogledalo tega sveta. Otroka v igri prevzameta oblast nad odraslimi, pri čemer je eden vizionar in drugi travmatizirana deklica, ki ima vsega dovolj. Razkrivata skrivnosti in odrasle soočata z resnico. Sama sta bila nekje poškodovana ali pa jima je bila ta poškodba položena že v zibelko. Pravzaprav nimata odgovora. Njima je dovolj. Nov svet potrebujeta, da lahko sploh zadihata, opravita s preteklostjo in na neki način tudi s svojo vlogo v prihodnosti. Odgovora ne dasta, ker ga nimata ali pa ker ju nihče ne sliši.«

»Da si prizna tisto, česar se odrasli večinoma bojimo slišati – da sistem razpada, ker so maske pretesne in molk preglasen.«

»izseljenska izkušnja ameriško-bosanskega pisatelja Aleksandra Hemona, ki jo opisuje v avtobiografskih esejih, zbranih v knjigi Knjiga mojih življenj, ima morda srečen konec, a to o njej ne pove veliko.«

»Ena teh, ki se prepoznavajo v Hemonovi zgodbi, je tudi Ivana Djilas, zato je predstava Knjiga mojih življenj tudi osebna izpoved režiserke, ki s pomočjo pisateljevih izseljenskih zgodb pripoveduje svojo.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi.«

»Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta.«

»Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»želela sem v predstavi opozoriti na temo nevidnih ljudi, ki jih nevidne delajo vsakodnevna krizna žarišča in konflikti v svetu.«

»V okviru projekta raziskujem bolj v čute usmerjen način prisotnosti drugega z drugim in s samim seboj ter krmarjenje skozi vključevanje, izključevanje, krepitev, izkrivljanje in prožnost našega dojemanja notranjega in zunanjega sveta.«

»Kaj lahko opazujemo v procesu upočasnjevanja, ko podaljšujemo presledke med aktivacijo in umirjeno prebavo tega, kar se je zgodilo? Kako to, da si vzamemo čas, spremeni naše dojemanje in nato naše nadaljnje delovanje.«

»Živalski habitat spremlja že več kot 25 let.«

»V predstavici sem želela povezati plesalke obeh stilov: baleta in sodobnega plesa.«

»Ta spoj, ki je bil pred desetletji nerazumljen v širši plesni sredini, je danes končno postal normalen.«

»Preizkušala sem, koliko prostora mi daje 140 let stara glasba, da bi z njo in mladimi zaplesali v duhu današnjega časa.«

»Lahko bo bil Živalski habitat tudi glasbeno plesna slikanica, a tega si nisem želela.«